Koalicija za družbeno prenovo bo na naslednjih volitvah nastopila s svojo kandidatno listo in prek izvoljenih poslancev izvajala naslednji reformni program:
Poglavja:
2.1 Enakomernejša razporeditev premoženja in nove vrednosti
2.2 Spodbujanje socialnega podjetništva in družbeno odgovornega ravnanja vseh poslovnih subjektov
2.3 Trajnostni in sonaravni družbeni razvoj Slovenije
2.4 Povečanje možnosti neposrednega odločanja državljanov
2.5 Odprtost političnega sistema
2.6 Učinkovito, pregledno in odgovorno upravljanje države in državnega premoženja
2.7 Odgovornost in ničelna toleranca do korupcije
2.8 Sprememba togega, neučinkovitega in socialno krivičnega EU modela reševanja gospodarske krize
2.1 Enakomernejša razporeditev premoženja in nove vrednosti
Enakomernejša razporeditev premoženja in dohodka je pogoj za uresničenje osebne svobode in eksistenčne varnosti, resnične demokracije in zmanjšanje ekonomske ter politične neenakosti. Je pogoj za vzpostavitev ravnovesja med delom in kapitalom.
Politika države blaginje je po 2. sv. vojni z davčnimi in socialnimi politikami prinesla manjše dohodkovne razlike in bistveno znižala revščino, ni pa prispevala k zmanjšanju premoženjske neenakosti. Lastništvo nad premoženjem je še zmeraj skoncentrirano v rokah ozkih ekonomskih elit. To lastništvo se v zadnjih 30 letih in še posebej po nastopu gospodarske krize le še bolj koncentrira.
Posledic takega stanja je več:
• nižja gospodarska rast, ki je posledica nižjega trošenja in rentniškega obnašanja bogatih
• politična neenakopravnost in korupcija, saj imajo bogati bistveno večji vpliv na politiko ter medije in s tem na oblikovanje pravil igre v njihovo korist,
• moralna kriza in posledična apatija državljanov, saj ti vse manj verjamejo, da država deluje v dobro vseh.
Odpravo takšnega stanja in vzpostavitev ravnovesja med delom in kapitalom je možno doseči le z enakomernejšo/pravičnejšo porazdelitvijo premoženja. Lastništvo nad premoženjem (in ne le služba ali celo pravica do socialnega transferja) je tista, ki posamezniku zagotavlja redno delo in dohodek ter s tem osebno svobodo in enakopravno sodelovanje v političnih procesih ter odpravlja opisane posledice neenakosti.
Zato si bomo prizadevali:
– za davčne in druge spodbude programom solastništva delavcev v podjetjih,
– za oblikovanje sklada za pomoč zaposlenim pri odkupih podjetij in predkupno pravico zaposlenih pri prodaji podjetij
– za davčne in druge ugodnosti tistim oblikam lastništva (socialna podjetja, zadruge ipd.), ki zagotavljajo družbeno odgovorno obnašanje (reinvestiranje dobička, investicije v lokalno okolje, zeleni projekti…)
– da se državljanom omogoči njihov prispevek k sanaciji bank (zaradi povišanih davčnih bremen) na primeren način preoblikovati v lastniške deleže v privatiziranih državnih podjetjih,
– da bodo zaposleni obvezno udeleženi pri delitvi dobička na osnovi vloženega dela,
– da se uzakoni sprejemljivo (pravično) razmerje med najvišjo in najnižjo plačo,
– da se preuči možnost za uvedbo UTD.
2.2 Spodbujanje socialnega podjetništva in družbeno odgovornega ravnanja vseh poslovnih subjektov
Prevladujoči razvojni model meri uspešnost podjetij skoraj izključno s finančnimi kriteriji. Vsi drugi kriteriji (npr. zdravstveno stanje prebivalstva, čisto okolje, zadovoljstvo na delovnem mestu…) so v obstoječem sistemu na skrbi države ali so zanemarjeni. Podjetjem se ni treba družbeno odgovorno obnašati, saj naj bi imela na skrbi le lastno, pretežno finančno korist.
Posledice takšnega stanja se kažejo v pomanjkljivi odgovornosti do okolja (ljudi in narave) v katerem poslovni subjekti delujejo. Pojavila so se plenilska podjetja, ki se selijo v okolja z nizko socialno zaščito delavcev in pomanjkljivo okoljsko zakonodajo (ali pa znižanje zaščite od države izsilijo), da bi čimbolj znižala stroške poslovanja in povečala dobičke. Gre za moderne plenilce naravnih in človeških bogastev, ki sami ne nosijo dolgoročnih negativnih posledic v lokalnih okoljih, saj se pravočasno preselijo.
Kljub temu, da tako v svetu, kot pri nas narašča zavedanje o potrebi po družbeno odgovornem ravnanju podjetij, lahko pomembnejše premike v tej smeri pričakujemo le, če se vzpostavi okolje, ki bo »nagrajevalo« družbeno odgovornost in »kaznovalo« sebičnost. Država mora s predpisi, uvajanjem standardov ter davčnimi in drugimi politikami spodbujati podjetja, da dobičke investirajo v družbeno koristne, predvsem okoljske programe in projekte pomembne za lokalno skupnost.
Zato podpiramo:
– dosledno izvajanje pred kratkim sprejete strategije socialnega podjetništva; to je, poleg tega, da ni izključno dobičkonosno usmerjeno, tudi pomembna gospodarska in zaposlitvena priložnost,
– davčne olajšave za vsa podjetja, ki imajo statutarno omejeno delitev dobička lastnikom in ga večji del porabijo tudi za družbeno koristne projekte, ki jih definira zakon,
– spremembo zakona o javnih naročilih, s katero se določi, da se na javnih razpisih podjetjem iz prejšnje alineje upošteva boniteta in kako se ta izračunava v razmerju do ostalih konkurentov,
– obvezno delovanje javne uprave in podjetij v pretežni javni lasti v skladu s standardi ISO 9001, ISO 14001, standardi družbene odgovornosti, energetske učinkovitosti, shemi EMAS in poslovni odličnosti,
– znižanje osnove davka od dobička pravnih oseb in dohodninske osnove za vse zneske, ki jih podjetja in posamezniki vložijo v razvoj in podjetja iz druge alineje,
– sprejemanje zakonodaje, ki bo omogočila zaposlenim prednostno kupno pravico pri prodaji podjetij.
2.3 Trajnostni in sonaravni družbeni razvoj Slovenije
Ena temeljnih protislovnosti ekonomskega sistema, ki temelji na tekmi vseh proti vsem in zahteva stalno ter čim večjo možno rast, je, da se sooča z omejenostjo naravnih virov. Kljub napredku okoljskih politik, cena izdelkov ne vsebuje stroškov degradacije okolja in izrabe naravnih virov, zaradi česar se prekomerna izraba virov tudi nadaljuje. Posledice so podnebne spremembe ter izraba fosilnih in drugih neobnovljivih naravnih virov. Po nekaterih ocenah bi potrebovali 3 do 5 planetov, če bi naravne vire povsod izkoriščali tako, kot jih danes izkorišča zahodni svet.
Slovenija ima izreden okoljski kapital in je ena izmed najbolj biotsko pestrih držav v Evropi. Procesi v okolju potekajo počasi in okrevanje po degradaciji v posameznih primerih traja tudi stoletja. Morebitna izguba okoljskega kapitala je dolgoročno zelo škodljiva za Slovenijo. Prav tako je nujno skrbeti za ustrezno odprto in trajno učinkovito družbeno okolje, tj izobraževalni, zdravstveni in civilizacijski sistem ter vključenost vsega prebivalstva.
Državljani, predvsem pa politiki in gospodarstveniki, morajo razumeti, da je okoljski vidik gospodarjenja in trajnostni razvoj tudi ekonomska kategorija, ki spodbuja mednarodno konkurenčnost gospodarstva. Slovenija bo zato morala svojo strategijo razvoja utemeljiti na koriščenju evropskih sredstev, ki bodo v letih 2014 do 2020 očitno edina resna razvojna sredstva, ki bodo na voljo za razvojni preboj v čedalje ostrejši tekmi za hrano, energente, surovine in vodo ter iskanju rešitev v prilagajanju vedno bolj očitnim podnebnim spremembam.
Zato podpiramo:
– Slovenija mora vsaj 1 % BDP letno investirati v razvoj zelenih tehnologij in zelenih projektov na področjih kot so: obnovljivi viri energije in zniževanje odvisnosti od uvoza nafte in plina, energetska prenova stavb, prehranska samooskrba, predelava lesa, posodobitev železniškega prometa in javnega prevoza nasploh ter zeleni turizem,
– prenos davčnih obremenitev iz davkov na delo na obdavčitev onesnaževanja, porabe energije, naravnih virov in surovin. Ta prenos mora biti nevtralen, skupna višina davkov se ne sme povečati.
– ukinitev vseh okolju škodljivih subvencij
– uvedbo zelenih javnih naročil.
2.4 Povečanje možnosti neposrednega odločanja državljanov
Zahteve po širjenju možnosti neposrednega odločanja državljanov, torej več neposredne demokracije, ni potrebno posebej utemeljevati. Koncept demokratičnega odločanja izhaja iz koncepta, da oblast izhaja iz ljudstva, torej je suverena pravica ljudstva, da odloča o javnih zadevah.
Vprašanje torej ni ali več neposredne demokracije ali ne, ampak zgolj kako to pravico ljudstva izpeljati. Zavedamo se namreč, da bistvo demokracije ni zgolj v odločanju, ampak je njen enako pomemben del tudi razprava. Zato je potrebno poiskati takšne poti neposrednega odločanja, ki omogoča kompetentno in svobodno razpravo in ki obenem zagotavlja zaščito manjšine pred zlorabami s strani večine.
Kljub vstajniškim zahtevam po neposredni demokraciji so v zadnjem času šli procesi v Sloveniji prej na slabše kot na boljše. Zakone, ki nastajajo kot ljudska iniciativa parlament redno in brez vsake resne razprave zavrne. Hitro in horukarsko sprejemanje zakonodaje onemogoča kakršnokoli javno razpravo, ki naj bi bila sicer standard v sprejemanju zakonov. Najhujši retrogardni poseg v pravico ljudi, da odločajo o javnih zadevah pa je bilo drastično zmanjšanje možnosti referendumskega odločanja, ki je bilo sprejeto v tem mandatu.
Osnovni pogoj za bolj neposredno udeležbo državljanov v procesih demokratičnega odločanja o javnih zadevah je njihova ekonomska neodvisnost. Seveda pa so potrebne tudi spremembe v političnem sistemu.
Zato podpiramo:
– vrnitev možnosti referendumskega odločanja državljanov. Znotraj tega se uvede tudi možnost referenduma o zakonu, ki ga skladno z zakonom predlaga skupina državljanov (ljudska iniciativa), če ga državni zbor zavrne,
– zakonsko opredelitev kvote delovnih ur na letni ravni, ki jih vsak zaposleni lahko izkoristi za udeležbo v »državljanskih aktivnostih« (javne razprave, priprava peticij, priprava zakonov, zbiranje podpisov…)
– javna razprava o novih zakonih in obveza vlade, da znotraj nje odgovarja na državljanske pobude se uzakoni,
– zakonsko ureditev obveze, da državni zbor razpravlja o vprašanju iz njegove pristojnosti, če to zahteva predpisano število državljanov in možnost, da predstavnik te pobude sodeluje v tej razpravi,
– zakonsko opredelitev deleža proračunskih sredstev občin, o katerih bo soodločalo lokalno prebivalstvo.
2.5 Odprtost političnega sistema
Politični sistem je danes sorazmerno zaprt. Prvi razlog za to je način kandidiranja. Zakon o volitvah v Državni zbor namreč parlamentarnim strankam omogoča bistveno lažje vlaganje kandidatur kot neparlamentarnim; političnim strankam nasploh pa bistveno lažje kot posameznikom in organizacijam, ki niso registrirane kot politične stranke. Drugi razlog je ureditev predvolilne kampanje, ki daje prednost obstoječim političnim akterjem s tem, da dovoljuje velike denarne vložke. Poleg tega imajo bistveno več možnosti nastopanja v medijih (soočenja, predstavitve,…).
Takšna zaprtost političnega sistema nima škodljivih učinkov le na demokratičnost političnih procesov, ampak je hkrati ugodno okolje za razvoj korupcije. Sistemskost korupcije se kaže predvsem v povezanosti med kapitalom in politiko ter političnim vplivom, ki jo zagotavlja lastništvo nad kapitalom. Odvisnost politike od kapitala sloni na denarni podpori, ki jo kapital zagotavlja političnim strankam in posameznim politikom med volilno kampanjo in izven nje. Te povezave je v zabetoniranem političnem prostoru, z ves čas istimi akterji, lažje ohranjati.
Politični prostor je treba odpreti in povezave politike s kapitalom prekiniti. Zato moramo s spremembo volilnega zakona zagotoviti odločilen vpliv volivcev na dodelitev poslanskih mandatov in zagotoviti zastopstvo vseh volilnih okrajev. Podpiramo kombiniran volilni sistem, ki ga je v parlament dala Zveza društev upokojencev Slovenije (ZDUS).
Zato podpiramo:
– omejitve oglaševanja v volilni kampanji, da bi tako zmanjšali vpliv denarja na volilne rezultate,
– proračunsko financirano osnovno predstavitev kandidatov in programov, da se omogoči nastop na volitvah tudi novim političnim akterjem,
– spremembe zakonodaje, ki bodo zagotovile enakopravnejšo obravnavo kandidatov v medijih in tako zmanjšanje vpliva medijev in kapitala, ki stoji za njimi, na rezultate volitev,
– izenačevanje možnosti za vlaganje kandidatur vseh političnih akterjev (parlamentarne in druge politične stranke, druge organizacije in posamezniki)
– omejitev števila mandatov poslancev in državnih funkcionarjev na 2 zaporedna mandata
2.6 Učinkovito, pregledno in odgovorno upravljanje države in državnega premoženja
Padec gospodarske rasti v Sloveniji je hujši kot v primerljivih evropskih državah. Eden osnovnih vzrokov za tako hudo gospodarsko in družbeno krizo v Sloveniji je slabo upravljanje države, njenih inštitucij in njenega premoženja.
Poglavitni razlog slabega upravljanja je odsotnost upravljavskih kompetenc vodstvenega kadra zaradi negativne selekcije pogojene s prevelikim vpletanjem politike v kadrovanje v vseh sektorjih družbe in ekonomije. Napredovanje brez dokazljivih rezultatov pa vodi tudi v apatijo zaposlenih tako v državni upravi kot v javnem ali zasebnem sektorju.
Eden od razlogov za negativno kadrovsko selekcijo v politiki je kriza slovenskega parlamentarizma. Politične stranke so si s z veljavnim volilnim sistemom zagotovile, da je prešel izbor kandidatov za parlament pretežno v njihove roke, namesto v roke volivcev. Neodvisnost poslanca je tako v stalnem soočenju z voljo stranke in pod sankcijo izgube družbenega položaja. Poslanec je postal ujetnik stranke. Na ta način v Državnem zboru lojalnost in poslušnost dobivata prednost pred samostojnostjo, sposobnostjo in integriteto. Ta kadrovski vzorec se prenaša tako v vlado kot v celotni javni sektor in gospodarstvo.
Druga rak rana Slovenije je javni sektor. Zaradi neuspešnosti gospodarstva se utaplja pod pritiski varčevanja za vsako ceno in posledično uživa nizek ugled. Logika varčevanja v javnem sektorju je uperjena v razgradnjo nacionalnih institucij, ki naj bi tako oslabele, da bi politiko v celoti vodila EU ali kakšen zasebni interes. Javni sektor potrebuje reorganizacijo. To pomeni, da ob enakih sredstvih bistveno dvigne produktivnosti. Manj ljudi naj opravi več z jasnimi kazalci kakovosti.
Tretji del prenove pa čaka javna podjetja in podjetja v lasti države. Ker v politiki praviloma ni pozitivne selekcije, mora biti kadrovanje od politike ločeno. S tem se prekine politično povezane lobije in posledično izčrpavanje skupnega nacionalnega premoženja. Potrebno je sprejeti zakonodajo o transparentnem, strokovnem in odgovornem upravljanju državnega premoženja, kjer bosta poslovna etika in poslovna uspešnost ključni merili za izbiro, zloraba pa strogo kaznovana.
Zato podpiramo:
– Spremembo volilnega zakona, v smeri obravnavanega kombiniranega volilnega sistema,
– Povečevali bomo učinkovitost delovanja javnega sektorja in podjetij v državni lasti z naslednjimi ukrepi:
– z ustreznim nagrajevanjem za strokovno in učinkovito delo ter zaostreno odgovornostjo.
– s prenovo najpomembnejših postopkov za državljane in gospodarstvo ter z eliminiranjem aktivnosti brez dodane vrednosti,
– z obveznim javnim objavljanjem ključnih kazalcev kakovosti in učinkovitosti poslovanja,
– zagotavljanje poteka vseh delovnih postopkov po elektronski poti
– Prenova postopkov imenovanja, reelekcije in razreševanja predstojnikov in upravljavcev v javnem sektorju.
– Zagotavljanje kompetence in neodvisnost članov nadzornega sveta SDH s tem, da jih Državnemu zboru predlaga Predsednik republike izmed kandidatov, ki mu jih predloži posebej imenovana neodvisna strokovna komisija.
2.7 Odgovornost in ničelna toleranca do korupcije
Korupcija je v sodobnih družbah vse večji problem in Slovenija seveda ni izjema. Njene posledice (padec investicij in gospodarske rasti, zapostavljenost tistih delov javnega sektorja, kjer ni velikih investicijskih projektov, preusmerjanje sredstev v žepe ožjih skupin in znižanje blaginje vseh ostalih, padec zaupanja v politične in družbene institucije, ekološka škoda…) so vse bolj izražene in narekujejo takojšnje ukrepanje.
Korupcija in še posebej njena najbolj trdovratna različica – t.i. sistemska korupcija – ni problem zgolj slabih ljudi, ki jih je treba odstraniti, ampak njena sistemskost. Posamezniki se v želji, da v sistemu uspejo, prilagajajo njenim načinom delovanja, to pa “kvari” dobre ljudi.
Na dolgi rok se je mogoče s primeri ugrabitve države, kakršna se je v Sloveniji zgodila s TEŠ 6 in obvladovanjem večjega dela javnega sektorja in pomembnejših podjetij, mogoče učinkovito boriti le s spremembo sistema vrednot na podlagi večje transparentnosti in etike poslovanja, da ne bo več edino merilo uspeha le nenehna rast zaslužkov in dobičkov. Vendar pa potrebujemo tudi takojšnje spremembe.
Zato podpiramo:
– takojšnjo prekinitev mandata javnim funkcionarjem, zoper katere je vložen pravnomočni obtožni akt,
– realizacijo vseh predlogov Komisije za preprečevanje korupcije za soočenje s sistemsko korupcijo in še posebej preiskavo (če je treba tudi s sprejetjem posebnega zakona) primerov TEŠ 6 in nastanka ter sanacije bančne luknje,
– javno objavo (po zgledu nekaterih skandinavskih držav) višine dohodninskih osnov vseh državljanov, s čimer dosežemo transparentnost, ki je sama po sebi resna ovira korupciji.
2.8. Sprememba togega, neučinkovitega in socialno krivičnega EU modela reševanja gospodarske krize
Evropska unija danes daje vtis ekonomsko političnega prostora z izjemno togo in slabo učinkovito birokracijo, ki jo obvladujejo globalni finančni lobiji.
Evropska komisija je (skupaj z Mednarodnim denarnim skladom in Evropsko centralno banko) kot odgovor na gospodarsko krizo izbrala politiko pospešene fiskalne konsolidacije in zmanjševanja dolgov z ostrimi varčevalnimi ukrepi. Ta politika se je izkazala za ekonomsko škodljivo in socialno krivično. Breme krize, ki so jo zakuhale finančne elite, se je s spremembo privatnih dolgov v javne, prevalilo na nič krive navadne državljane.
Da bo stvar še hujša, je ta politika povsem pogorela pri njenem ključnem cilju – zmanjšanju javnih dolgov v državah članicah. Poleg enormnega povečanja brezposelnosti v t. i. perifernih državah, je takšna politika znižala povpraševanje, s tem pa tudi BDP in posledično povečala delež javnih dolgov v BDP. Zaradi vsiljenih nedomišljenih varčevalnih ukrepov je paralizirala javni sektor in ogrozila delovanje nekaterih držav. Tudi podatki o neznatni gospodarski rasti, ki naj bi kazali na konec recesije, so se izkazali za manipulacijo Evropske komisije.
Posledice takšne politike se seveda čutijo tudi v Sloveniji, ki je, tako kot nekatere druge države EU, s krčenjem javnih izdatkov zmanjšala investicije in povpraševanje, zaradi česar je rast BDP še zmeraj negativna. Slovenija ima, zaradi svoje majhne moči znotraj EU, sicer omejen manevrski prostor in je vprašanje, koliko nasprotovanja tej napačni politiki si lahko privošči. Vendar pa je očitno, da se je do sedaj predvsem pasivno prilagajala situaciji, ne pa poskušala manevrski prostor, ki ji je na voljo, razširiti. Po skoraj 5 letih pritiska na periferne države po ostrih proračunskih rezih, ko se je pokazala vsa škodljivost tega pristopa, je sedaj res čas za spremembe.
Slovenija mora aktivno sodelovati pri ustvarjanju zavezništev znotraj EU v smeri bistvenega podaljšanja roka za uravnoteženje proračunov, ki bi omogočil trajnostni razvojni program ter sprostitev pritiska na srednji in nižji sloj prebivalstva, ki najtežje prenašata krizo in oblikovanje politik za ponoven gospodarski zagon.